Odgovor na to kaj pravzaprav je psihoterapija je večplasten. Čeprav ni splošno sprejete definicije psihoterapije, je ena izmed možnih definicij naslednja: » Psihoterapija je namerna uporaba kliničnih metod in medosebnih značilnosti, ki slonijo na uveljavljenjih psiholoških principih z namenom spremeniti klientovo vedenje, kognicije, emocije in/ali druge osebnostne značilnosti v smeri, ki so klientu zaželene.« (Prochaska in Norcross, 2003). Bolj splošen odgovor pa bi bil, da je psihoterapija v prvi vrsti odnos, odnos med terapevtom in klientom in prav ta odnos je tisti, ki zdravi. Všeč mi je prispodoba, ki govori o tem, da v psihoterapevtskem procesu ne moremo iz starih in strganih oblačil narediti nove in brezhibne, lahko pa jih pokrpamo tako, da so tople in udobne za nošenje.

Sistemska psihoterapija

Obstaja več vrst psihoterapij, ena izmed njih je sistemska psihoterapija. Sistemska psihoterapija ni enotna smer ali šola, ampak je heterogena. Tudi izvori so raznoliki, temeljev ni postavil en sam strokovnjak, ampak več zanimivih terapevtov. Mnoge sistemske terapevtske prakse se prepletajo z drugimi psihoterapevtskimi praksami oziroma šolami. Sistemski pristop se ne uporablja le za delo s posamezniki, ampak tudi za delo s pari, družinami, skupinami. Ključni poudarki sistemske psihoterapije so: delo z viri, ki jih ljudje posedujemo, preokvirajanje, delo z različnimi mediji, razumevanje epistemologije klientskega sistema ter razumevanje posameznika, par, družino, skupino, družbo kot sistem.